Donja Zelina, Kurija Barac, plemiško posestvo na 200.000 m²

Edinstvena zgodovinska nepremičnina, ki ponuja izjemno zasebnost in mir, v neposredni bližini mesta (30 km od centra Zagreba, 30 km od letališča Franjo Tuđman).

Osrednji del posestva obsega planoto na vrhu hriba, obdano s 15.000 kvadratnimi metri gozda, na kateri je zgrajenih več objektov, pri čemer je kurija (dvorec) samo središče posestva. Edinstvena prednost je stavbno zemljišče velikosti 13.200 m² na ravnem vrhu hriba, obdano z gozdom in 20 hektarji posestnih zemljišč, kar ponuja dodatno možnost uporabe posestva v različne namene. Nepremičnina obsega površino 196.000 m² (enotna parcela v lasti prodajalca).

V skladu s Prostorskim ureditvenim načrtom mesta Sv. Ivan Zelina je osrednji del nepremičnine okoli objektov na površini 13.200 m² v ureditvenem območju stavbnega zemljišča, prav tako del nepremičnine ob dostopni cesti s površino 13.500 m², medtem ko je preostali del zemljišča kmetijski ali gozdni.

Po prostorsko izvedbeni dokumentaciji za to območje ni predvidena izdelava podrobnega prostorskega načrta.

Dvorec obsega pritličje in dve nadstropji (pritličje 117 m², 1. nadstropje 142 m², 2. nadstropje 157,5 m², skupaj 416 m²), zunanje dimenzije 21 x 10,30 m.

Objekt je bil zgrajen leta 1794 kot dvorec grofovske družine Drašković-Barač, od takrat pa je bil večkrat dozidan in prenovljen.

Leta 2005 je bila stavba delno prenovljena (urejena fasada, nova streha in zunanje stavbno pohištvo). V celotni stavbi so bile napeljane nove električne, vodovodne in kanalizacijske inštalacije ter vgrajen večnivojski plinski centralni ogrevalni sistem.

V stavbi je vgrajeno panoramsko dvigalo. Stopnja notranje opremljenosti stavbe je v visokem »roh bau« stanju. Stavba je priključena na vodovod, elektriko in mestni plin. Stavba ni pod spomeniškim varstvom kulturne dedisčine.

Nepremičnina obsega tudi gostinski objekt (126 m², vinska klet 80 m²), dve garaži in hlev.

Na vzhodni strani nepremičnine je izvir pitne vode, ki je betoniran in zaprt kot črpališče za potrebe posestva.

Navidezni sprehod.

Zgodovinski utrinki

Zgodovina zelinskega območja je povezana s slavno hrvaško plemiško družino Domjanić, saj je Stjepan Domjanić že leta 1796 pridobil plemiški list in grb.

Po takratnih navadah je hrvaško plemstvo širilo svoj vpliv z medsebojnimi porokami, povečevalo posestva in gradilo gradove – dvorce, zato je Regina roj. Domjanić, poročena grofica Drašković, okoli leta 1790 na mestu stare lesene kurije zgradila grad Golubovec. Hkrati, torej leta 1794, se je začela gradnja dvorca v Donji Zelini. V zahodno čelno steno je bil vgrajen kamnit napis z letnico 1794, ki obstaja še danes. Dvorec je bil zgrajen na mestu prejšnjega obstoječega objekta.

Z vzpostavitvijo zemljiških knjig leta 1902 sta bila kot lastnika vpisana plemeniti Franjo Barač in pl. Matilda Barač, rojena Domjanić.

Iz zakona pl. Franja Barača in Matilde Barač so se rodili štirje otroci; Milutin, Vladimir, Antun in Marija, med katerimi je najpomembnejši Milutin Barač, saj je že leta 1905 postal izključni lastnik celotnega posestva v Donji Zelini – dvorca Barač.

Milutin Barač se je rodil leta 1848, umrl 22. julija 1938 in je pokopan na domačem pokopališču v Donji Zelini. Je graditelj in prvi direktor takrat največje evropske rafinerije nafte, Riječke rafinerije, ki je uradno začela delovati 14. septembra 1883.

V začetku 20. stoletja je bil hkrati tehnični direktor petih rafinerij v petih različnih evropskih državah. Poleg tega, da se omenja kot eno najpomembnejših imen v evropski naftni zgodovini, se je Barač izkazal tudi s svojimi naravoslovnimi dosežki. Je izumitelj čebeljega panja »Baračevka«.

Med drugo svetovno vojno so objekte na posestvu najprej uporabljale nemške enote, pri čemer je tam nekaj časa kot poročnik Wehrmachta bival Kurt Waldheim, poznejši generalni sekretar Združenih narodov in predsednik Republike Avstrije.

Po koncu druge svetovne vojne je bila nepremičnina nacionalizirana in predana v upravljanje kmetijski zadrugi, ki je na posestvu zasadila nasad jabolk. Na podlagi Zakona o denacionalizaciji oziroma vračanju premoženja, odvzetega v času komunistične vladavine, je bila vsa zaplenjena lastnina vrnjena prejšnjim lastnikom in njihovim dedičem. Od leta 2002 je posestvo v lasti prodajalčeve družine, takrat pa se je začela tudi njegova obnova.